logo
Background

Hrvatsko nacionalno svetište

Majke Božje Bistričke

Draga braćo i sestre, Bog se danas raduje. Bog se raduje gledajući nas. Blažena Djevica Marija je s nama, a Božja radost naša je jakost. Draga djeco, Vas posebno pozdravljam. Bog se vama raduje. Bogu je drago što ste ovdje kod Majke Božje, Majke Isusove. Dragi mladi, Vama se isto Bog raduje. Vama koji ste u tako velikom broju došli na ovo hodočašće. Našim obiteljima koje su danas ovdje zajedno. O, što je to lijepo kada obitelj zajedno hodočasti Majci Božjoj. To nek bude redovita praksa, zavjet godišnjeg našeg hodočašća Majci Božjoj Bistričkoj. Toliki ste došli pješke. To je znak koji govori. Sve to draga braćo i sestre nam ukazuje na ovo; kako ima puno dobra među nama. Nije naša zemlja samo lijepa domovina, u njoj su i dobri ljudi. To nek bude snaga i molimo Boga da nam dade tu milost da bude i u toj lijepoj domovini sve bolje uređeno. Da budu ljudi još zadovoljniji, ali nekad smo i opterećeni jer kao da nas se stalno pritišće nekim ružnim stvarima i crnim vijestima, kao da nema toliko dobra u našoj sredini. Stoga, ustanimo i gledajmo na ono dobro i to dobro širimo. Izazovimo to dobro da bude Božji blagoslov u našoj sredini, u našoj domovini Hrvatskoj.
˜— kardinal Josip Bozanić, Velika Gospa 2016.

kip

Današnja cerkev, novi oltar, stolp in arkade

Današnji videz župnijske cerkve v Mariji Bistrici je iz osemdesetih let 19.stol. V času zagrebškega nadškofa kardinala Josipa Mihalo- viča (1870-1891) in v času župni- kovanja Jurja Zerjaviča (1874-1910), sovletih 1879-1882 opravljena velika gradbena dela na starem bistriškem svetišču. Župnik Juraj Žerjavic in minister Iso Kršnjavi utemeljita 1875 Komisijo za obnovo bistriškega svetišča. Na razpis so se prijavili Karoly Benko iz Budimpešte (1875) ter Matija Antolec (1877) in Herman Bolle (1879) iz Zagreba. Obnova svetišča se je začela lO.maja 1879. Po želji Isa Kršnjavega je po lastnih načrtih dela vodil Herman Bolle (1845 - 1926). Z obnovo je razširjena in povišana stara cerkev, zvišan je zvonik ter zgrajene nove arkade s sobami za duhovnike romarje in spovednike, zgrajeni sta kapelici svetega Jožefa in svete Katarine, vse v neorenesančnem nemškem slogu. Tedaj je razširjeno in obnovljeno tudi župnišče in gospodarske stavbe, svetiščni prostori pa so dobili videz utrdbe oz. gradu na gori.
V času gradnje je 14-avgusta 1880 ponoči za praznik Velikega šmarna izbil velik požar, ki je uničil vso notranjost cerkve, razen glavnega oltarja s čudodelnim kipom Marije Bistrice.
Po požaru so v času obnavljanja hranile čudodelni kip Bistriške Matere Božje sestre usmiljenke. Novi marmorni neorenesančni oltar, darilo Hrvaškega sabora, je 3.junija 1883 posvetil nadškof kardinal Josip Mihalovič, pridigal pa je zlatarski župnik Stjepan Mihi- nič. Pri obnovi svetišča so v času župnika Jur j a Žerjavica iz svetišča umaknjeni vsi kipi madžarskih in avstrijskih svetih vladarjev.
Prenovljenemu bistriškemu svetišču je papež Lev XIII. (1878 — 1903) podaril ob svojem jubileju pozlačen in bogato okrašen podstavek za čudodelni kip Marije Bistrice.

Romarska cerkev postane leta 1923 bazilika
Svetišče Matere Božje v Mariji Bistrici zavzema prvo mesto med Marijanskimi svetišči na Hrvaškem, zato je, na zahtevo zagrebškega nadškofa Antuna Bauerja (1914 - 1937), sveti oče Pij XI. (1922 - 1939) romarski župnijski cerkvi v Mariji Bistrici podelil 4- decembra 1923 pravice manjše bazilike (basilica minor). Takšen naslov cerkveni dostojanstveniki po-deljujejo samo pomembnejšim katedralam, župnijskim cerkvam in svetiščem.

Kronanje čudodelnega kipa Kraljice Hrvatov leta 1935
Od poznega srednjega veka se je ohranil običaj, da se Marijini liki, ikone, slike oz. kipi, okronajo s posebno blagoslovljeno krono.
Z dovoljenjem Kanoniškega kaptola rimske bazilike svetega Petra, ki je imel dovoljenje za kro-nanje Marijinih likov, je v nedeljo 7-julija 1935, ob 250. obletnici ponovne najdbe čudodelnega kipa, zagrebški nadškof Antun Bauer, okronal čudodelni kip Matere Božje Bistriške z dvema jubilami- ma zlatima kronama, z večjo krono glavo presvete Device, z manjšo pa glavo deteta Jezusa. Kroni sta izdelani po vzoru starih hrvaških kraljevskih kron in sta darilo hrvaškega naroda. Priložnostno pridigo in posvetitev je pred 30.000 verniki izrekel tedanji nadškof-koadjutor blaženi Alojzije Stepinac.
Mesto Zagreb je ob tej pri-ložnosti podarilo bistriškemu svetišču zlat kelih, hrvaški verniki pa zlat rožni venec. Zagrebški nadškof in hrvaški metropolit Antun Bauer je proglasil presveto Mater Božjo - Marijo Bistrico za Kraljico Hrvatov:
“Rajska Djevo, Kraljice Hrvata, naša Majko, naša zoro zlata, odanih ti srca primi dar, primi čiste ljubavi nam žar.”
Odtlej je ta napev znane marijanske pesmi, ki jo je spesnil mučenik o. Petar Perica, D.I., postal himna Marijinih častilcev na Hrvaškem.
Kip Matere Božje je bil že v 17.stol. okronan, vendar kronanje ni bilo opravljeno s svečanim obredom in po cerkvenih predpisih. S tema starima kronama sta še vedno ovenčani glavi Matere Božje in malega Jezusa na bistriškem čudodelnem kipu. Novi jubilarni zlati kroni se postavita na črni Mado- nin kip samo v času zagrebškega romanja druge nedelje v juliju ter v dnevih slavitve vsesplošnega pomena.

Prasvetišče na Vinskem Vrhu (1499 - 1545)

Marijino bistriško svetišče ima dolgo, večstoletno zgodovino. Čudodelni lesen kip presvete Matere Božje je iz 15.stoletja in je delo neznanega mojstra iz preproste sredine za versko ljudstvo tlačeno s težkim življenjem.
Ustno izročilo pravi, da je bil črni lesen kip Matere Božje (Vin-ske) najprej čaščen v leseni kapeli, bistriškem prasvetišču, na Vinskem Vrhu, v letih 1499 do 1545. Vinski Vrh leži nad dolino reke Krapine in zlatarskega polja na nadmorski višini 282 metrov, med Marijo Bistrico in Konjščino in je od današnjega svetišča v Mariji
Bistrici oddaljen okoli tri kilomet-re. Zaradi nenehne turške nevarnosti, še posebej po 4. maju 1545, ko so Turki pri Konjščini premagali vojsko Nikola Zrinskega, je župnik Pavel (plebanus Paulus de Bis- thricza) prenesel čudodelni Marijin kip v Bistrico in ga skrivaj zakopal pod korom župnijske cerkve, skrivnost pa odnesel s seboj v grob.

Prva najdba čudodelnega kipa leta 1588
Častilci Matere Božje so iskali čudodelni kip. Njihovo negotovost je rešila čudežna svetloba v bistriški župnijski cerkvi, ki je prihajala s prostora pod korom po večerni Zdravamariji. Leta 1588 so izkopali nepoškodovan Marijin kip. V tem času je v cerkvi opravljal službo božjo župnik Luka oz. po nekaterih zapisih župnik Antun Plavašič (1574 - 1590). To je bila prva najdba kipa Marije Bistrice in njegova postavitev na oltar.

Ponovno skrivanje čudodelnega kipa leta 1650
Zaradi ponovne turške nevar-nosti, ko so Turki leta 1650 prodrli vse do zlatarskega polja, so kip drugič skrili. Postavljen je v okno izza glavnega oltarja v župnijski cerkvi in zazidan, vendar je napravljena odprtina, iz katere se je videl obraz Marijinega lika. Kmečki upori, nenehni turški vpadi in skrit kip so zaustavili romanja v Bistrico.
Druge nedelje v septembru se je župniku Petru Brezariču (1676 -1679) istega dne Marija prikazala dvakrat. V župnijski cerkvi v času pridige o svetem Franju Ksaverskem, dopoldne, je na prižnico pristopila žena plemenitega videza, oblečena v modro obleko, z gorečo svečo v roki in zaprosila župnika, naj ponovno spregleda. Isti dan, popoldne, se mu je prikazala ista gospa v naselju Podgrade, pri hiši Balogovičevih, ko se je s kaplanom vozil proti posesti Male- ničev. Ko se ji je hotel približati, je gospa izginila. O tem se je veliko govorilo še po Brezaričevi smrti, vendar nihče ni bil posebej pozoren na dogodek. Vendarle, to je bila prošnja Device Marije, da bi spet lahko videla, da bi se ji pogled razširil od zida izza oltarja, kjer je bil zazidan kip bistriške črne Marije.

Druga najdba čudodelnega kipa leta 1684
Po zaslugi velikega Marijinega častilca, meniha pavlina in generala pavlinskega reda, tedaj tudi zagrebškega škofa, Martina Borko- viča (1667 - 1687), je črni čudodelni kip Matere Božje ponovno najden. V neki razpravi o največjem hrvaškem Marijinem svetišču je sedeminosemdesetletni škof vprašal bistriškega župnika Ivana Molitorisa (1679 - 1688): “Kajne, da se Mati Božja najbolj časti v Bistrici?”. Bistriški župnik se je zmedel zaradi tega retoričnega vprašanja.
Škof Martin Borkovič se je spomnil svojih mladih dni, ko je bosonog večkrat romal na Bistrico in rekel zagrebškemu kanoniku kustosu Matiju Stoklasu in bis-triškemu župniku Ivanu Molitori- su, naj poiščeta čudodelni Marijin kip.
Drugič je bil kip Matere Božje najden v soboto 15.julija 1684, v nedeljo 16.julija 1684 (Margaret- ska nedjelja), pa se je že zgodil prvi čudež - v cerkvi je shodila hroma deklica Katarina, hčerka Magdalene Paulec. Potem, ko so našli Marijin kip, so ga postavili na stranski oltar, kjer so ga lahko častili verniki in romarji. Glas o čudežni najdbi kipa Matere Božje na Bistrici, kakor tudi glas o čudežnih ozdravitvah, se je kmalu razširil po vsej Zagrebški nadškofiji, po Štajerski in po Ogrski. Z vseh strani so se na Marijo Bistrico začele zlivati reke romarjev. Za razširjanje čaščenja Matere Božje z Bistrice ima velike zasluge tudi bistriški župnik Andrija IfŠič (1688 - 1719), ki se je leta 1706 odrekel službe kanonika Prvostolnega kaptola zagrebškega, samo da bi se lahko bolj posvetil razširjanju pobožnosti do čudodelne Marije Bistrice. Odkar je leta 1684 čudodelni kip ponovno postavljen za javno čaščenje in vse do danes, ko se vedno v večjem številu časti presveta Mati Božja v Mariji Bistrici, je to čaščenje namenjeno Mariji, poimenovani Marija Bistrica.

Hrvaški sabor in bistriško svetišče

Hrvaški sabor je v Zagrebu 20.oktobra 1710sklenil,da bo zara-di zaščite pred kugo v župnijski cerkvi svetih apostolov Petra in Pavla v Bistrici zgradil novi glavni oltar v čast Blaženi Devici Mariji. Ta odločitev je ponovno potrjena 28.maja 1711. S tem je Hrvaški sabor dvignil bistriško svetišče na pokrajinsko (državno) raven. To obljubo je Hrvaški sabor izpolnil leta 1715, ko je na svoje stroške postavil novi glavni oltar, na katerega je postavljen čudodelni kip Marije Bistrice, ob katerem sta bila postavljena kipa svetih apostolov Petra in Pavla, kot prvotnih zaščitnikov bistriške župnije. Oltar je stal v bistriškem svetišču do leta 1791, ko je iz neznanih razlogov umaknjen.
Da bi olajšali pristop bistriške-mu svetišču, je Hrvaški sabor leta 1721 odločil, da se zgradi cesta od Kašine preko Laza do Bistrice, leta 1753 pa je dal popraviti pot od Zagreba, preko Sesvet in Kašine do Bistrice, da bi lahko romarji iz Zagreba in Posavine lažje prišli na Bistrico.

Posvetitev romarske cerkve leta 1731
Na začetku 18.stoletja, v času župnika Andrija IfŠiča (1688 - 1719) in župnika Ivana Radiča (1722 - 1730) je stara župnijska cerkev razširjena in urejena kot romarska cerkev v baročnem slogu, posvetil pa jo je zagrebški škof Juraj Branjug (1723 - 1748) za praznik svete Margarete, 13. julija 1731. Ob posvetitvi cerkve je župnijska cerkev in župnija svetih apostolov Petra in Pavla preimenovana v župnijo in cerkev Marije Snežne (praznik 5.avgusta), t.j. Marijo Bistrico. Sam kraj Bistrica je preimenovan z odlokom Hrvaškega sabora v Marija Bistrica. Čaščenje Božjega obraza oz. Preobrazbe Gospodove (praznik 6.avgusta), s tem pa tudi uvedba čaščenja prvih šestih dni v mesecu avgustu, moramo povezati s škofom Jurjem Branj ugom. (Dokaz za to so prižnice iz njegove baročne delavnice v Čučerju in Ko- minu.) Po zapisih kanonskih vizi- tacij je bila na novo urejena cerkev vsa okrašena z baročnimi fresko slikami, imela je predragoceno kiparsko delo — glavni oltar in baročne stranske oltarje, prižnico, krstilnico in orgle.

Župnišče, preddvorje in novi oltar
Bistriški župniki so stanovali v leseni hiši, kakor tudi drugi župlja- ni. Župnik Ivan Radič (1722 - 1730) je zgradil leta 1726 novo zidano župnišče (današnji zahodni del). Župnik Pavao Gojmerec (1736 - 1753) na mestu lesene hiše zgradi novo stavbo leta 1748 (današnji vzhodni del), župnik Pavao Jurak (1753 - 1775) pa leta 1753 z dogradnjo združi te dve stavbi v enotno zgradbo, ki še danes stoji na desni strani bazilike.
Da bi se lažje opravila spoved in obhajilo za romarje, je župnik Pavao Gojmerec leta 1748 začel graditi preddverja okoli cerkve in s tem se je dobil dodaten zaprt ro-marski prostor. Preddverje je sestavljalo enainštirideset arkad, poslikanih s slikami iz knjige bistriških čudežev, kar je posebej delovalo na romarje.
Nad glavnim vhodom na severni strani, t.im. rešetke, je bil prostor za duhovnike romarje, nad vhodom na zahodni strani, pred pročeljem cerkve imenovanim Gamula, pa je bil prostor s kapucinskim stolpičem za redovnike spovednike. Tretji, južni vhod, je vodil v župnišče. Takšna preddverja ali cinkture so tipične baročne značilnosti romarskih cerkva Zagrebške nadškofije (Marija Bistrica, Trški Vrh, Lobor, Belec, Komin, Ludbreg...).
Leta 1791 je župnik Josip Sandor Balski (1786- 1818) postavil novi glavni oltar s klasicističnimi značilnostmi za čudodeleni kip Marije Bistrice. Ta oltar je čudežno ostal nepoškodovan v požaru leta 1880. Usoda tega oltarja, kakor tudi ba-ročnega oltarja Hrvaškega Sabora iz leta 1715, je ostala neznana.

Molitvenik kaplana Petra Berkeja iz leta 1765 in iz leta 1775
Duhovnik Petar Berke (1734 — 1798) je bil v Mariji Bistrici kaplan za romarje, ki so prihajali z nemško govorečega področja (1759 — 1761). Kot bivši bistriški kaplan je Petar Berke v kajkavskem hrvaškem narečju napisal prvi romarski molitvenik in kratko zgodovino bistriškega Marijinega svetišča z naslovom Kinč osebujni slavnoga orsaga horvackoga, to je Cudnovita pripečenja i osebujne mi- lošče kotere pri čudnovitom kipu Marije Bistričke više vre let se skazuju. Prvič je molitvenik izšel v Zagrebu leta 1765, drugič pa v Gradcu leta 1775. Ponatis drugega izdanja je objavljen v Zagrebu leta 1995 z razlago, da je to najstarejša tiskana spomenica o svetišču Marije Bistrice, ki priča o širjenju marijanske pobožnosti, romanja in življenja svetišča od 1684 do 1775, vsebinsko pa je molitvenik dragoceni dokument o romarskem pastorału v 18. stoletju. Kinč osebujni... (Posebni okras...) je pomemben vir za zgodovino hrvaškega jezika kaj- kavske osnove zaradi svojega kaj- kavskega jezikovnega sloga, fraz, leksike in sintakse. Stokavsko- ikavsko skarajšano verzijo Berkejovega Kitiča osebujnoga... je objavil požeški učitelj Antun Mihalj v Varaždinu leta 1822 pod naslovom But Mariański na Bistricu, k čudno- vitomu kipu Marie Bistričke u slav-nem kraljevstvu horvatskomu. Ber- kejev molitvenik prinaša tudi prvi popis župnij in krajev, iz katerih prihajajo procesije v svetišče Marije Bistrice.

Rimski privilegiji in nevarnost pred prosvetljenstvom
Rimski duhovniki so podarili bistriškemu svetišču posebne privilegije. Papež Benedikt XIV. (1740 - 1758) je v Svetem letu 1750 dodelil privilegij popolne oprostitve (oprostitev-odpuščanje- božja pot) vsem romarjem, ki so se v Mariji Bistrici spovedali in prejeli sveto obhajilo ter izmolili predpisane molitve. Papež Klement XIII. (1758-1769) pa je odobril uteme-ljitev Bratovštine svetoga škapulara (Bratovščine svetega škapulirja).
Ponovna nevarnost je bistriškemu svetišču grozila v času vladanja cesarice in kraljice Marije Terezije (1740 - 1780), ko so se širile pros- vetljenske ideje. S cesarskega dvora je prispel Hrvaškemu kraljevskemu svetu v Varaždin Intimatum, spis z dne 27. maja 1774, s katerim cesarica prepoveduje vse procesije, ki trajajo dlje od enega dneva. Spis vsebuje sedemnajst točk, od katerih se sedma točka nanaša neposredno na bistriško svetišče. To je bila seveda bojazen pred javnimi neredi in prosvetljenske skrbi zaradi nezaposlenosti kmetov in vaščanov. Zagrebški škof Josip Ga- ljuf ( 1772 -1786) je odločno pro-testiral in branil pravico do romanja v Marijo Bistrico, saj so v Bistrico prihajali romarji iz Hrvaške, pa tudi iz sosednjih pokrajin. Škof Galjuf zahteva, naj procesije ostanejo, saj ima ljudstvo od njih obilno korist. Hrvaški kraljevski svet v Vraždi- nu je, primerjajoč hrvaško Marijo Bistrico z avstrijsko Marijo Zeli, v svojem poročilu dne 6.maja 1775, hkrati poslal tudi protestno prošnjo zagrebškega škofa Josipa Galjufa cesarskemu dvoru na Dunaj.
Med drugim je navedeno dejstvo, da v Marijo Bistrico romajo tudi nezdruženi Grki, t.j. hrvaški pravoslavci. Končno je cesarica in kraljica Marija Terezija s svojim podpisom 7. j unij a 1775 odobrila procesije v svetišče Marije Bistrice. Takrat je bila, v Hrvaškem Zagorju pa je še danes, procesija sinonim za romanje.
Zagrebški škof Maksimilijan Vrhovac (1787 -1827) je v svojem odgovoru cesarskemu in kraljev-skemu ministru redarjev Hagerju na Dunaj prav tako 21.julija 1810 napisal, da zastopa bistriško pravico do procesije, s tem pa tudi sam obstoj bistriškega svetišča. Na Dunaju so se bali neredov v Mariji Bistrici, saj so romarji prihajali ne samo iz Hrvaške, Slavonije, Štajerske in Ogrske, ampak tudi iz turške Bosne ter Hrvati in Kranjci iz Napoleonove Ilirije južno od reke Save. Iz teh časov se je zato ohranil tradicionalni razpored bistriških romarskih dni v času med Belo nedeljo in nedeljo zahvalnico pred praznikom Vseh svetih.

Kako do nas?